Repertoar

1. Plesi iz Bele Krajine

Glasbeni sestav:

• Violina,
• kontrabas,
• harmonika.

Plesi:

• Lepa Anka,
• Igraj kolo,
• Fruške, jabuke, slive,
• carska kasa,
• zvezda.

Zgodovinska dogajanja so usodno vplivala na sestav prebivalstva v obrobnih  pokrajinah in s tem posredno na ljudsko izročilo. V času turških vpadov v 16. stoletju so se ob Gorjancih in ob Kolpi naselili Uskoki, ki so prišli iz dinarskega območja in prinesli s seboj svoje plesne prvine – kolo, jih ohranjali nespremenjene ali pa prilagajali plesnemu izročilu Slovencev, ki so tam živeli. Valvazor jih imenuje »kranjski Hrvati«. V 18. in 19. stoletju so se začeli s severa tudi v Belo krajino širiti plesi srednjeevropskega območja, od Hrvatov pa so bili prevzeti tudi nekateri plesi panonskega območja. Veliko melodij in besedil je prenesenih s Hrvaškega, mnoge pesmi pa so enake splošno slovenskim.

Na jugovzhodu, predvsem v Beli krajini, so se v začetku 20. stoletja pojavili tamburaši tudi v folklornih skupinah. Tamburaške skupine so bile zelo priljubljene okoli 1. svetovne vojne, nastajale pa so tudi drugod po Sloveniji, vendar so se kot plesna spremljava obdržale le v Beli krajini.

Oblačilna podoba, kakršno poznamo danes, se je razvila v  drugi polovici 18. stoletja in pozneje. Ženski kostum, povzet po pripadnostnem kostumiranju Metličanov, je izdelan iz domačega platna ali damasta. Dekleta imajo na glavi zavezano pečo na rožo ali petelina. Moški imajo okoli vratu rdeče rutice, namesto čevljev pa lahko tudi škornje.

2. Plesi vzhodne štajerske

V plesno izročilo vzhodne Štajerske uvrščamo plese, ki so doma na območju Slovenskih goric in Haloz ter Dravskega, Ptujskega in Murskega polja.

Odrska postavitev 1:
Plesi s Križevcev

• pesem: Kaj de pač kmeti fali,
• štajeriš s Križevcev,
• zibenšrit,
• šotiš,
• krajcpolka,
• valček iz Križevcev.

Odrska postavitev 2:
S pomladnim ritmom po Štajerski

• pesem: Preljuba si ti pomlad,
• pemiš valček,
• malender,
• pas,
• pastirica,
• kovtre šivat.

Odrska postavitev 3:

• Štajerski splet,
• kovtre šivat,
• pobreška polka,
• Miha Tunča polka,
• zibenšrit,
• metltanc,
• ples s klobuki,
• čindara.

Odrska postavitev 4:
Al jaz pa eno dekle imam

• Pesem: Al jaz pa eno dekle imam,
• Štajeriš s premetom,
• Miha Tunča polka,
• Mazurka,
• Milica,
• Valček na cvajšrit.

Od najstarejših parnih plesov plešejo na vzhodnem Štajerskem štajeriš navadno z robčkom v rokah in večina njegovih variant vsebuje zapletene figure s previjanjem, ki jih drugod redko zasledimo. Med posebnosti vzhodne Štajerske  upravičeno štejemo kosmatačo ali poskakačo, ki se po različnosti variant lahko primerja z mašarjanko.

3. Plesi zahodne štajerske

Plesi Zgornje Savinjske in Šaleške doline so podobni drugim plesom alpskega in osrednjega slovenskega  prostora. Med njimi so ohranjene tudi nekatere zanimive variante polke.
Eden najbolj razširjenih plesov iz zahodnega dela Štajerske in Koroške je štajeriš in to v starejši različici, pri kateri se je petje poskočnic menjavalo  s plesom. Zato ne preseneča, da je največ poskočnic prav s tega območja. Na Slovenskem je poleg štajeriša najbolj razširjen ples zibenšrit, katerega ime jasno kaže na njegov izvor.

Odrska postavitev 1:

• čindara,
• zibenšrit,
• malender,
• štajeriš,
• mašarjanka,
• kojtr šivat.

Odrska postavitev 2:

• štajeriš,
• trojka,
• cvajšrit,
• kozaški ples – pas.

Odrska postavitev 3:

• pesem: Encerji, cvajerji,
• poskočna polka,
• rašpla,
• žesltanc,
• špegutanc,
• trikot – šestkot.

Za polko imamo podatek, da so jo na zahodnem Štajerskem plesali že v sredini 19. stoletja. Namesto polke se tudi na tem območju pogosto pleše vrtenica, ki je strokovno ime za dvokoračno vrtenje, med ljudmi pa je bolj znan izraz cvajšrit.

Med plesnimi igrami z izbiranjem so največ plesali tisto, pri kateri se izbira plesalec s pomočjo blazine – pouštertanc, redkeje so izbirali s pomočjo ogledala – špegutanc, ali tako, da je tisti, ki je izbiral,  sedel na stolu in se z njim vred obrnil vstran od nezaželenega prosilca za ples – žesltanc. Priljubljene so bile tudi igre z menjavanjem soplesalca, pri katerih je bil en plesalec nadštevilen. Kdor je na koncu ostal brez para, je moral plesati z metlo ali je bil kaznovan – metlples, krajcarski ples, šrafpolka. Posebna oblika igre z menjavanjem soplesalca je bila pas ali kozaški ples, pri katerem so plesalci in plesalke menjavali svoj par korakajoč po krogu.

4. Gorenjski plesi

Gorenjski plesi so šegavi, s številnimi potrki in hitrimi obrati. Plesalci ne poznajo visokih skokov in globokih klecev, radi pa imajo plese s potrkavanjem ali ploskanjem. Navadno plešejo po celih stopalih, vrtenice so zibajoče, s prožnimi koleni.
Ples je spremljal svatbo in različna praznovanja ter bil priljubljena zabava po opravljenem delu. Ohranjenih je nekaj skupinskih plesov, kot sta koutre žakle šivat, ter plesna igra ples z metlo, ki so jo radi plesali na zabavah in praznovanjih.

Godčevski sestav:

• klarinet,
• harmonika,
• kontrabas.

Plesi:

• svatovska polka,
• mazurka,
• križana polka,
• zvezda,
• nojkatoliš.

Na alpskem območju je bil priljubljen ples štajeriš, ki so ga plesali  v različicah (v parih, v troje, s premetom, s petjem poskočnic ali le ob glasbeni spremljavi). Starejše plesne figure so bile preproste, novejše pa bolj zahtevne. Največ je ohranjenih parnih plesov mlajšega izvora, ki so si v severnem in osrednjem delu Slovenije zelo sorodni.
Že v preteklosti je bilo oblačenje Gorenjcev bahato. Krilo z modrcem je bilo v prvi polovici 19. stoletja pogosto izdelano iz brokata (žitotek) in platnenega, polvolnenega ali volnenega blaga (krilo). Rokavci so imeli v sredini in drugi polovici 19. stoletja bogato nagubane rokave, na zapestju in ob vratu so se začele pojavljati čipke in prav tako na črnih predpasnikih, ki so zamenjali prejšnje platnene. Vedno bolj so se na tem območju uveljavljale živobarvne svilene rute.

Najbolj razširjeno pokrivalo je bila peča, obrobljena s čipko in na enem vogalu izvezena z bolj ali manj bogato vezenino. Ob pečah so nosile avbe, ki so bile privilegij bogatih, sicer pa so pogosto nosile zavijačke ali male avbe. Čelniki so bili bokatni, tudi črno ali belovezeni.

Moški so nosili krajše suknene ali irhaste hlače, telovnik iz sukna v rdeči barvi ali iz drugega blaga, pod njim srajco s širokimi rokavi. V prvi polovici 19. stoletja so se pokrivali s širokokrajnim klobukom in pogosto obuvali v visoke škornje na vihala.

5. Štajerska noša našega kraja

Ob ustanovitvi nismo niti pomislili na folklorne kostume ali noše, ki jih folkloristi potrebujemo za svoje nastope. Najprej smo si obleke izposodili. Ker pa si stvari, ki so zelo dragocene, ni pametno izposojati se je tudi naša skupina odločila za izdelavo svojih kostumov. To je bil zahteven projekt, pri katerem smo morali upoštevati pravila, ki so določena za folklorno dejavnost. Skupaj smo se odločili in za prve kostume izbrali pražnje obleke našega kraja. Tega projekta smo se lotili z zbiranjem slikovnega gradiva iz naše krajevne skupnosti, in sicer slik, ki so stare najmanj sto let. Po obdelavi slikovnega materiala smo s šiviljo ga. Škorjanc in krojačem g. Turnškom pričeli z izdelavo naših pražnjih kostumov. Celotno delo pa je nadziral  g. Kniflc,  ki je strokovnjak na folklornem področju.

Jeseni leta 2007 smo dobili svoje prve obleke, katere ponosno predstavljamo na svojih nastopih.

Ženska obleka:

Podobno kot danes so se tudi včasih ženske obleka oblačila razlikovala med sabo ter tako odražala položaj na družbeni lestvici. Razlike so bile vidne predvsem v materialih, iz katerih so šivali obleke, in različnih dodatkih, kot so: peča s čipko, sklepanci različnih oblik, šali, ogrlice… tipična ženska obleka ima vezeno bluzo, krilo, pod katerim se skrivajo untre ter predpasnik.

Moška obleka:

Moške obleke se med sabo ne razlikujejo toliko kot ženske. Obleko sestavljajo hlače na rob, bela srajca s širokimi rokavi ter telovnik s šnolco, ki ga krasi žepna ura. Dodatek k obleki so različni klobuki.