Površje, geologija, daljna zgodovina

1. Geološka sestava in pregled površja

Savinjsko dolino je v miocenu od vzhoda pokrival širok morski zaliv panonskega morja, ki je zapustil usedline. Morje ni bilo povsod enako dolgo. Proti koncu oligocena se je začelo krčiti. V soteških predelih so se razvila močvirja in barja ter jezera z napol sladko vodo, ki so za sabo pustila premogovne plasti. Premogovne plasti so se nahajale v Zabukovici in Libojah . V začetku miocena so nastali na območju Savinjskega predeša močni ognjeniki. Iz njih so privrele na dan velike količine lave, ki se je ohranila v obliki andezita. Iz andezita je široka gmota okrog Galicije. Vulkanski pepel se je pomešal z morskimi usedlinami, nastale so zelenkaste kamenine, ki jim je primešan groh, (kamnina, ki jo sestavljajo vulkanski pepel, drobci kristalov in magmatske kamnine).Tudi ta je značilen za Savinjsko dolino. Med sedimentnimi kameninami srečamo še laporje, skriljeve gline ter peščenjake. Na severnem robu Spodnje Savinjske doline zavzemata velik del površja trši peščenjak ter litavski apnenec. Ko se je morje odmikalo, se je kot hidrografska dediščina oblikovalo porečje Savinje. Savinja s pritoki je rezala globoke struge med andeziti (svetlo zelena ali temna predornina) in grohi. Proti vzhodu se pojavljajo trše kamenine, to so apnenci in dolomiti, ki so prekriti z mlajšimi odejami. Vremenske spremembe in voda so poskrbeli za oblikovanje reliefa. Nastajale so planote, gorski hrbti ter priostreni vrhovi. Za današnji relief je bila važna pliocenska doba, takrat so se pojavili udori površja, ki so jih zalila jezera. Ob hidrografskih – vodnih menjavah so se tako razvile premogovne plasti, kar je dokazano za rudnik Velenje, ali pa so jezera in reke nanašale blato, prod in pesek, da so kotline na debelo zasute s pliocenskim peskom in prodom. V pliocenu je bilo izdatno uravnavanje, kar nam pričajo ostanki ravnikov, ki so se ohranili na apnenčasto – dolomitnih tleh, največ seveda v obrobju savinjskih kotlin. Ostanek uravnave sta Menina planina ter Golte.

2. Daljna zgodovina

Spodnja Savinjska dolina je bila glede na geološko stanje, ki je tedaj vladalo v njej, še nenaseljena. Iz mlajše kamene dobe pa so v njej našli en sam predmet, in sicer kamnito sekiro. Bronasta doba je zastopana s srpi in suličastimi kostmi, ki so jih izkopali nad Vranskim. Prebivalci železne dobe so že znani po jeziku in plemenu, bili so Iliri. Okrog leta 500 pred našim štetjem so se Iliri pomešali s Kelti, ki so ustvarili mešano narodno skupino Noričane. Kelti so se poleg kmetijstva ukvarjali še z živinorejo in z rudarstvom. V tem času je tekel čez naše kraje tudi živahen trgovski promet. Rimljani so imeli z Noričani politične in gospodarske stike. Rimljani so noriško kraljestvo priključili svoji državi, Savinjska dolina pa je bila pri Noriku. Bila je pomembno prehodno ozemlje, tod je vodila cesta, ki je povezovala Italijo z Donavo. Važni mesti sta bili Celeia in Šempeter. Iz rimskih časov so tudi v Galiciji in njeni okolici ohranjene najdbe, kar je dokaz, da je bila nekje na ožjem območju Galicije zgodnja antična nekropola z grobnicami, ki pa je ni moč lokalizirati. Nekatere najdbe so vzidane v cerkev in župnišče, nekaj pa jih hrani celjski Pokrajinski muzej. Rimsko oblast v naših krajih je uničilo preseljevanje narodov. Premikali so se od severa in vzhoda, za cilj pa so imeli Italijo in Galijo. Prvi pohod so napravili Huni, ki so na svojem pohodu požigali in uničevali. Sledili so jim Zahodni Goti, nato Vzhodni Goti ter Langobardi. Po odhodu slednjih pa so bili naši kraji pripravljeni za naselitev slovanskih narodov, ki so se začeli naseljevati proti koncu šestega stoletja. Na savinjsko območje so prišli po dolinah rek. Prihajali so z vzhoda, severa in severovzhoda. Ta doba je trajala približno dvesto let, potem pa so se začeli stopnjevati pritiski od zunaj. Notranjo samostojnost so Slovenci izgubili potem, ko so pomagali Ljudevitu v boju proti Frankom. Tako so bili Slovenci nekaj let pod nadzorstvom bavarske in frankovske oblasti. Nekaj let je bila Savinjska dolina tudi pod Madžari, potem pa se je devetsto let nadaljeval fevdalni red. Sredi 11. stoletja so Savinjsko dolino dobili v posest grofje Vovbrški, nasledili pa so jih grofje Celjski. Iz tistih časov se je ohranila tudi graščina Grmovje. V petnajstem stoletju so naše kraje pustošili Turki. V naši krajevni skupnosti je na Pernovem iz tistih časov ohranjen zid okoli cerkve, ki je služil za obrambo. Konec osemnajstega stoletja se je pojavila industrija. V Libojah je bila steklarna, ki se ji je kasneje pridružila še keramična industrija. V tem času zasledimo tudi začetke rudarstva. Železovo rudo so leta 1794 začeli pridobivati na Kjumberku nad Galicijo, svinčeno rudo pa kopati na območju Šentjungerti.

3. Arheološki spomeniki v Galiciji

3.1. Nagrobnik CIL III 5281. Omenjajo ga Lazia, Muchar, Pichler, Momrnsen Janisch, Ignac Orožen, Fekonja, Vreeer. .. Vsi avtorji, ki pišejo tudi, kje se nahaja, trdijo, da je vzidan v cerkev, le Curk ga pravilno locira v severno fasado gališkega župnišča. Spomenik je preprosta stela brez niše, ki je posnemala arhitektonsko členitev edikule. Poglobljeno napisno polje obdajata polstebra, okrašena s kaneliranim ornamentom v obliki lističev. Napis se glasi:

C (aius) Rvfivs C (aii) I (ibertus) Symphonvs

Et

Rvfia Primvla et Brvtt(u)s …

3.2. Nagrobni napis CIL III 5282. Omenjajo ga Lazia, Gruter, Muchar, Pichler, Momsen, Janish, Ignac Orožen, Fekonja, Vreeer, Kolškova … Avtorji pišejo, da se nahaja in ga brez izjeme locirajo v cerkev. Napis CIL III 5282 je objavljen kot sledi:

CELEIAN

L. AN. LXXI

LLAE. VXORI

TIBVS.ET

FILIO

AN .XXXV

3.3 Relief z dvema pticama. Davorin Trstenjak pravi takole:

V stilski Galiciji sta v britofski zid vzidana dva kamna, katera imata obražena simbola sončnega boga: vrano in sokola

3.4. Relief z upodobitvijo dveh genijev. Nekaj časa je bil spomenik v Galiciji, kasneje pa so ga prestavili v celjski muzej. Oba napisa – CIL III 528š in 5282 sta najstarejši v virih omenjeni najdbi. Konec prve polovice 16. stoletja ju je videl in prepisal Lazia, takrat sta bila oba verjetno vzidana v cerkev sv. Jakoba.

3.5 Gradišče. Na ledini Gradišče, ki leži vzhodno od cerkve v Galiciji, je bila najdena kamnita sekira, ki priča o poseljenosti gričevja v mlajši kameni dobi. Tu so našli tudi drobce halštatske keramike. Halštatski pomeni, da se nanaša na starejše obdobje železne dobe. Leta 1882 je župnik Jože Matoh priskrbel za cerkev sv. Kunigunde ali za cerkev na Šentjungerti vpisno knjigo. Ta župnik v uvodu navaja., naj bi bil po mnenju Davorina Trstenjaka na gori tempelj boga sonca. Po drugih virih pa naj bi bil tempelj na Gradišču. Tu so našli ostanke rimskega templja. Na rimsko obdobje nas spominjajo rimske spominske plošče, ki so vzidane na farni cerkvi v Galiciji.

3.6 Relief v cerkvi. Iz rimskega obdobja je tudi relief, vzidan v cerkvi sv. Ožbolta. Ta reliefni kamen s polkrožno sklenjeno nišo meri 47 x 7ž cm in predstavlja dekle v plašču, ki drži košari podoben predmet v desnici in poškodovan atribut, ki ga Janish razlaga kot šopek rož, dvignjen v levici.

Naziv doline, ki pelje pod Šentjungertjo proti Galiciji, Rimski graben, prav tako spominja na rimsko obdobje. Gradišče (190 m n. v.) je danes potegnjen, z gozdom zarasel greben, ki poteka v smeri sever-jug. Na vzhodu, zahodu in jugu se razmeroma strmo dviga z dolinskega dna, na severnem pa je preko 20 m nižjega sedla povezan s planoto, na kateri leži Zavrh pri Galiciji.

3.7 Kužna znamenja. V 16. stoletju je razsajala na našem območju kuga. V spomin nanjo stojita danes v kraju dve znamenji: eno v Železnem in eno v Gorci.