Cerkev sv. Jakoba (starejšega)
Na mestu, kjer stoji današnja cerkev, je bila v letih 60 do 160 vila rimskih kolonistov Rufa Simphonia, žene Rufije Primule in brata Bruta. Legenda pripoveduje, da so okoliški rudarji tu postavili leta 1272 majhno kapelo. Pozneje je bila dograjena in je leta 1422 postala vikarijatska cerkev. Zgrajena je bila v gotskem slogu z obokanim prezbiterijem. Ladja je imela raven lesen strop. Leta 1666 je bila cerkev ponovno prezidana in povečana, 1677 pa ji je bil prizidan zvonik, ki stoji še danes. Cerkev se je zaradi slabe lesene konstrukcije leta 1770 podrla. V romansko-bizantinskem slogu so v letih 1770 do 1782 zgradili novo, današnjo cerkev. Prezbiterij je s freskami poslikal Anton Lerchinger. Nad glavnim vhodom je vklesan kronogram, latinski napis, iz katerega lahko razberemo letnico dograditve cerkve, če seštejemo vse črke-rimske številke v napisu: Ipse GaLLIzIensIVM zeLVs CIVo IaCobo ereXIt, kar pomeni: Gorečnost Galičanov je postavila to cerkev v čast svetemu Jakobu. Na steno za glavnim oltarjem je leta 1864 Jakob Brollo naslikal oltarni nastavek z le nakazano sliko sv. Jakoba v sredi. Leta 1869 je cerkev dobila stranski oltar sv. Jožefa, naslednje leto pa je bil na nasprotni strani postavljen Marijin oltar z lesenim kipom Brezmadežne, ki ga je izdelal kipar Ignacij Oblak iz Celja. Glavni oltar je leta 1890 naredil Janez Vurnik. Orgle je leta 1844 naredil Alojz Horbiger iz Celja, prejšnje orgle pa so prestavili v podružnično cerkev sv. Ožbalta. Okrog cerkve je bilo nekdaj pokopališče, ki so ga leta 1896 opustili in uredili novega na Narekšovem posestvu. Sedanje pokopališče je bilo blagoslovljeno 4. junija 1967.