Dore Klemenčič – Maj

Dore Klemenčič – Maj je bil rojen 15. junija 1911. leta v Galiciji v učiteljski družini. Njegov oče je bil velik narodnjak, spoštovan zaradi svojih naprednih družbenih in gospodarskih idej, med Galičani posebno cenjen zaradi svojega znanja o naprednem sadjarstvu in čebelarstvu. Do upokojitve leta 1925 je bil šolski upravitelj. Tudi mama Ivanka, doma iz okolice Ljubljane, je bila priljubljena učiteljica; gospodinje – predvsem kmečke ženske – je učila gospodinjstva in ročnih del.

Po mali maturi na celjski meščanski šoli je Dore Klemenčič leta 1927 odšel v Ljubljano, kjer je bil vajenec v grafično risarskem oddelku Delniške tiskarne. Po delu je obiskoval slikarsko šolo, ki sta jo vodila Anton Sever in Mirko Šubic.

Po umetniški usmeritvi je bil barvni realist in umirjen kolorist. Ustvarjal je tudi v ujetništvu in v partizanih, kjer je ustvaril opus več kot 400 slik.

Ob slovenskem kulturnem prazniku so v Savinovi hiši v Žalcu. leta 1992 slovesno odprli stalno zbirko njegovih del. V kratkem bo odprta galerija njegovih del tudi v njegovem rojstnem kraju Galiciji.

Klemenčičev umetniški opus je izjemen. Akademija ga je izoblikovala v žlahtnega kolorista. Je avtor čudovitih cvetličnih in drugih tihožitij s preprostimi, vsakdanjimi predmeti, figuralnih kompozicij, portretov, pejsažev, cvetočih dreves pomladi in žarečih jeseni, mojstrsko izraženih v posebnem barvnem in svetlobnem vzdušju.

Enako temperamenten je bil tudi kot grafik in risar.

Živahno se je odzival na čas in razmere, bil je kritična in angažirana osebnost, upornik proti vsem oblikam nasilja, kar se je odrazilo v njegovih medvojnih in povojnih grafikah, risbah in slikah. Včasih je za svoje uporništvo ostro nabrusil tudi pero. Bil je eden redkih likovnih umetnikov, ki se je enakovredno izražal likovno in besedno.

Klemenčičev svet je razcepljen na dvoje: na eni strani je on sam, osamljeni večni borec, v vojni in miru, za nedosegljive ideale, ki ga strahovito boli to, da so se sanjski upi in načrti tako surovo spremenili v svoje popolno nasprotje, in na drugi, nasprotni, sovražni tabor, splet kulturne politike, ki je razlog za večino njegovega pisanja. Njegovi dnevniški zapiski so nastajali skoraj šestdeset let in leta 1972 izšli v knjigi Izgubljeni zapiski.

Po njegovi smrti je velik del zapuščine dobila Medobčinska matična knjižnica v Žalcu. Šlo je za številne zapise, pripise k časopisnim člankom in pisma. Pisno gradivo je v svoji raziskovalni nalogi na željo knjižnice obdelala umetnostna zgodovinarka Nevenka Šivavec. Veliko gradiva je danes na vpogled v domoznanskem oddelku te knjižnice.

Poleg obsežnega opusa olj, grafik in risb je ustvaril tudi nekaj umetnin večjega formata: stenski gravuri Krst pri Savici in Martina Krpana, veliko kompozicijo Koliščarji v Mestnem muzeju v Ljubljani, v Tekstilni tovarni v Ajdovščini stenski sliki s prikazom nekdanjega in sodobnega načina proizvodnje.


Vir: Dore Klemenčič – Wikipedija, prosta enciklopedija (wikipedia.org)

You may also like...

Skip to content