Kmečke hiše

Kmečka domačija je imela za svoj razvoj veliko prostora, saj ga je v primerjavi z meščansko hišo tudi več potrebovala. Poleg stanovanjskih prostorov je potrebovala še prostor za živino, orodje in za shranjevanje izdelkov. Valvazor je pisal že o zidanih hišah, na njegovih bakrorezih pa vidimo tudi lesene hiše in enojne kozolce. Pri nas v Galiciji imamo še eno leseno hišo, v kateri še vedno živijo ljudje. Na Slovenskem lahko govorimo o petih tipih hiš in domačij. To so:

– alpska hiša

– primorska hiša

– subpanonska hiša

– osrednje slovenska hiša

– dimniena hiša.

V osrednji Sloveniji, kamor spadamo tudi mi, se stikajo vsi trije tipi, zato stavbe zelo težko uvrščamo v trdno tipološko skupino. Hiše so pogosto somerno grajene. Osrednji prostor je veža, levo in desno ob njej pa sta izbi. Grajene so bile iz lesa, pokrite pa s slamo. Slamo, ki je imela poseben čar skromnosti in iznajdljivosti v izrabi materialov, je kasneje zamenjala opeka, pa tudi skodle in kamnita kritina. Slame so se izmikali le pri cerkvenih kritinah.

Kmečke hiše izražajo povezanost z okoljem. Arhitektura je odvisna od zemljišča in materialov, ki jih nudi zemlja, pa naj gre za les, kamen, ilovico ali slamo. Osrednji bivalni prostor v kmečkih hišah predstavlja »hiša«. V njej so se odvijale bivalne, prehranjevalne, gospodarske, duhovne in se kakšne druge funkcije družine. Pri družinah z večjim številom družinskih elanov je bila hiša tudi dopolnilna spalnica. Poleg bivalne in drugih zgoraj navedenih funkcij določata »hišo« še dve sestavini:

– kot z mizo in sedeži

– peč. Pomembna sestavina kmečke hiše je tudi peč. Kmečka peč je bila zidana in obdana z lončenimi pečnicami. Postavljena je bila v kot hiše, v peč pa so kurili iz sosednjega prostora. Osrednji bivalni prostor je bil pogosto namenjen tudi opravljanju raznih domačih del, rokodelstvu in obrti, zlasti v zimskem obdobju. V tem času so prinesli kolovrat, postavili statve in motovilo. Kuhinja je bila od ostalih prostorov ločeni del bivališča. Kuhinja je v novejšem času nadomestila vlogo nekdanje »hiše«, torej osrednjega bivalnega in ustvarjalnega prostora.

1. Slikarije na kmečkih hišah

Poslikave na zunanjih stenah kmečkih hiš so zlasti narasle v 19. stoletju. Motivi teh slikarij so nabožni in posvetni, dopolnjeni z ornamentiko, med izrazito funkcionalnimi motivi nastopa tudi sončna ura. Pri nas jo imamo ohranjeno na Kunigundi. Med figuralnimi poslikavami, poleg klasičnih upodobitev Marije z otrokom ali Florjana, nastopa še cela vrsta svetniških podob, kar si lahko razlagamo tudi tako, da si je naročnik poslikave dal naslikati svojega zavetnika. V zvezi z dediščino slikarij na fasadah kaže opozoriti na njeno ohranjanje tudi v okviru raznih prezidav, zlasti sprememb okenskih odprtin.

2. Marofi

Pomemben sestavni del gospodarskega poslopja so tudi »marofi«. Spodaj je bil hlev za živino, »listnica« za shranjevanje stelje in morda še svinjak, zgoraj pa je bil prostor za seno in za razna kmečka opravila. Mednje sodi prav gotovo »mlačev«, prostor, kjer se je to odvijalo, pa so imenovali »pod«. V tem delu je bil tudi poseben prostor »parna«, ki je bil shramba za snopje pred mlačvijo, po njej pa za slamo. Mlatili so s cepci. To je vrtljiva dvodelna palica, ki so jo mlatiči vrteli nad snopjem žita in udarjali po njem tako, da so ločili zrnje od slame. To zrnje so potem še očistili in presejali preko »rešeta« ali »redeseje«. Mlačev je veljala za eno najtežjih kmečkih del v tistem času.

3. Kašče

Kot samostojna poslopja so se v srednjim veku razvile tudi kašče- shrambe za žito. Pogosto so bile podkletene, zidane ali lesene. Bile pa so ključne gospodarske stavbe, povezane s preživetjem družine.

4. Kozolec

Kozolec spada med najzanimivejše dele gospodarskih poslopij. Poznamo izpeljanke iz enojnega kozolca, ravne oblike vezanih kozolcev, kozolce s pristreški in predvsem dvojne kozolce ali toplarje. Razvili in razmahnili so se zlasti v 18. in 19. stoletju, kar je bilo povezano s splošnim razvojem kmečkega gospodarstva. S kozolcem je kmet reševal sušenje žita v snopih, shranjevanje sena, potreboval pa ga je tudi za shranjevanje različnih strojev in vozov. Številni kozolci ponovno dokazujejo svojo »univerzalnost«, saj so po merah uporabljivi tudi za shranjevanje sodobnih poljedelskih strojev ali celo avtomobilov in bivalnih prikolic.

5. Znamenja in razpela

Pomembno zgodovino likovnega obzorja v Galiciji predstavljajo tudi znamenja, stebrasta ali stropna, kapelice in križi, ki so v našem kraju najbolj značilna. Pomembna značilnost pri postavljanju znamenj je bila, da so jih postavljali do 19. stoletja za nekmečke naročnike, kasneje pa tudi za kmete. Zadnja leta namenjamo nekaj več pozornosti njihovi obnovi in vzdrževanju, kar velja zlasti za zidana znamenja in kapelice. Pogosto najdemo odlične primere hišnih razpel, vendar so prepleskana z debelim slojem oljne barve, ki spodaj še vedno skrivajo staro poslikavo. Če lastnika vprašamo, zakaj imajo tako lepo razpelo, odgovorijo: »Hišo smo prenovili, pa smo morali še starega boga prebarvati, da je ostal doma.«